Minula globalna korekcija je idealen trenutek za pogled v ogledalo in skladno s tem preveritev temeljne dileme - kaj želimo doseči in kaj smo za to pripravljeni dati oziroma v borznem žargonu povedano kakšen donos želimo doseči in koliko bomo za to tvegali.
Ob sami korekciji se pogosto pojavijo znane dileme ter vprašanja:
- Ali se bo negativni trend nadaljeval ali gre samo za tipičen "predah", ki spremlja rastoče tečaje?
Samo čas je pokazatelj ali gre za korekcijo ali za obrat trenda. Torej splošnega odgovora ni, dejstvo pa je, da v kolikor ni sprememb v "temelju" zgodbe, potem je večja verjetnost, da gre za popravek.
- Ali raje prodati ali čakati?
Tukaj je smiselno vprašanje zakaj ste sploh investirali in kaj ste želeli doseči. Prepogosto se zgodi, da dolgoročni vlagatelji reagirajo na vsak kratkoročni šum. Pri tem seveda nastajajo transakcijski stroški hkrati pa se povečuje možnost, da vam "zgodba" uide. Sprejeti odločitev je seveda najtežje. Toda če ste že sprejeli odločitev, da v nekaj investirajte, potem se čimprej spoznajte tudi z negativnimi obdobji te investicije. Ali kot je rekel ameriški predsednik Truman: "If you can't stand the heat, get out of the kitchen."- Zakaj nisem prodal prejšnji teden?
Hm, to sem se tudi jaz vprašal... Problem pohlepa je pač sestavni del investiranja in prepogosto nas občutek rasti premami in prepriča v to, da smo super investitorji. Žal so statistike drugačne...zato se je nesmiselno obremenjevati s takim vprašanjem. Raje preusmerite pozornost v dovolj dobro razpršen portfelj.
3 komentarji:
Po drugi strani pa lahko tudi razpršitev portfelja pomeni zgolj lažno percepcijo optimiranja razmerja med tveganjem in donosom. Na žalost je vsaj na domačem trgu vrednostnih papirjev tako. Medtem ko nizka likvidnost dovoljuje špekulantom oziroma institucionalnim vlagateljem, da krojijo usodo ter amplitudo dnevnih oscilacij, se majhni vlagatelji vedno težje tolažijo z dolgoročnimi "saj bo, saj bo" pričakovanji, še posebej, ker niti vstop v evropske integracije, niti obljubljena internacionalizacija, še vedno nista zagotovili osnovnih vzvodov delovanja kapitalskih trgov. Lep primer so investicijske družbe, ki kljub solidnim strukturam naložb, diskontov do knjigovodskih vrednosti (KDIR-71%) ter ugodni dividendni politiki, njihovim upravljalcem služijo zgolj za optimiranje davčnih osnov oziroma realizacijo drugih korporativnih interesov. In ker bodo le-ti seveda do zadnjega odlašali s preoblikovanjem v vzajemne sklade, so lahko majhni delničarji upravičeno skeptični do realizacije tržnih diskontov, ki bi smotrnost teh, sicer razpršenih dolgoročnih naložb, upravičevali. Pa saj ne, da bi bil pesimist, tudi sam se kdaj obrnem na kakšno modrost možakarjev preko luže; in tista "there is no such thing as free lunch", je kar na mestu..
Ja, s tem se strinjam. Kar se tiče razpršenosti sem imel v mislih predvsem stvari, ki niso povezane kot zgodbe. Na primer osebno me je pritegnila zgodba o žlahtnih kovinah...in to toliko, da sem kar naenkrat precej izpostavljen tej zgodbi. Zato se ob takih katarzičnih trenutkih, ko padejo stvari za več odstotkov, vprašam, kaj mi je, da toliko tvegam...In zato je smiselno imeti v portfelju različne zgodbe.
Ključno vprašanje je seveda katere?
Slovenija je le ena izmed njih. In to kar si napisal glede id-ov je prekleto res. Na žalost je zelo malo DZU-jev, ki bi napenjale mišice za male vlagatelje in prenašale celotno korist naložbe na male vlagatelje.
Amen. Ko smo že pri zgodbah. Vemo, da so pivovarji v zameno za Delo in Večer dobili Mercator in Petrol. Kdo ima potem takem interes, da zvišuje ceno Petrola? Prodajalec in kupec gotovo ne, saj si kljub "nihče nam nič ne more", še ene Mercatorijade verjetno ne morejo vec privoščiti. Ali pač?
Objavite komentar